Konj naprodaj

Res da je vse po reglcih, ampak meni tale opis zgleda zelo neosebno.

Opis predmeta prodaje:

Predmet prodaje je službeni konj Wiking, rojen 10. aprila 1993, kastrat, temni rjavec, harnoveranec, ID št. 31-97685-93.

Vrsta pravnega posla:

Prodaja premičnin oz. službenega konja.


Konj bo prodan po načelu videno - kupljeno, zato morebitne reklamacije po opravljeni javni dražbi ne bodo upoštevane.


Več

Po eni strani za živali uporabljamo človeške izraze, kot so rojen dne, bolnica za živali, po drugi strani jih pa prodajamo na dražbi ali še kaj hujšega.

Vedno ko vidim iz avotoceste Bolnico za živali, si predstavljam konje kako ležijo z zlomljeno nogo na postelji, pa kokoši z raznimi boleznimi ...

Trenja na mute

Oni dan sem našla nov način gledanja pogovornih oddaj. Trenja sem gledala z izključenim zvokom. Ducat dečkotov je debatiral o plačah. Prav zanimivo je opazovati kretnje, mimiko, način govora, energijo, potem začneš razmišljati kdo so ti ljudje, kaj so počeli pred 20 leti, ali so se že kaj naveličali svojih služb, od kod jemljejo toliko energije za zagovarjanje svojih stališč ipd...

Volitve

Do volitev tega in onega in raznih referendumov sem vedno dostopala precej racionalno. Poizkušala sem najti skupne točke z njihovimi programi, a zgleda kot da bi imeli popolnoma različne vrednote in prioritete. Podrobno sem analizirala njihove načrte glede gospodarstva, podjetništva, davkov, birokracije. A se s tem področjem niso kaj prida ukvarjali. Zato se običajno odločim, da ne grem na volitve. Ker enostavno ne vem koga bi volila. Pa ne zato, ker se ne morem odločiti med dvema kandidatoma, ampak ker me nobeden ne prepriča. Ok, enkrat sem popustila pritisku okolice in volila po priporočilu familije, pa zadnjič sem iz principa volila za ene, da bi se mogoče kaj spremenilo. Okolica odločitev, da ne grem na volitve ne razume, menijo, da je to neodgovorno in da je bolje voliti nekoga, ki je bolj naš, kot za nikogar. Tu se ne morem strinjati. Meni se zdi da izbira kar enega, zato, da pač volim, ne more biti dobra. In potem poslušam, da če ne volim, dam svoj glas posredno, tistemu, ki ima največ glasov ...

Mislim, da manjka dobrih kandidatov, drugačnih. Mogoče bi morali narediti en razpis za nove, sveže, nestrankarske politike, in kandidate poslati na nekakšno šolanje za potencialne predsedniške kandidate v tujino.

Politiki so kot blagovne znamke. Ko opazujem okolico vidim, da ljudje izbirajo kandidate zelo čustveno. Cele večere po televiziji spremljajo soočenja in navijajo za svojega kandidata. Če blesti, so vsi vzhičeni, če se razkrije kakšna aferica, pa se prepričujejo, da so drugi tudi barabe in to še večje. Ne morejo prehvaliti, kako je nekdo nekoga fajn zatolkel in kaj brihtnega povedal. In kakšen dober golaž so dobili ne nekakšnem srečanju.

Meni bi pri izbiri najbolj pomagala ena razpredelnica, kjer kandidati izrazijo svoje stališče do stvari, ki so pomembne za prihodnost države. Pa ne samo do raznih aferic, ampak res glede vizije o nadaljnem razvoju države in predvidene realizacije svoje vizije. Potem bi samo obkljukali, v čem se strinjamo in če doseže kakšen kandidat 80% odgovorov, ga voliš. Ne glede na to, kakšne lepe učke, oblekce, hobije, zgodovino in retorične spretnosti ima.

Moram pa reči, da sem letos postala alergična na predsedniške kandidate, nikakor se jim ne morem posvetiti, daljinec mi takoj poskoči naprej, ko jih zagledam na ekranu. Tako da ne vem, kako bo letos, ali bom sploh še lahko zbrala toliko energije, da bom pogledala, kdo so ti ljudje in kaj ponujajo.