Kruh z dodatki

Razna obvestila o neustrezni hrani so prav fascinantna. Recimo tole:

Obvestilo ZIRS-a potrošnikom: Neustrezne organoleptične lastnosti (prisotnost mrtvih insektov) v polbeli pšenični moki Klasja d.d.

Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije je ob inšpekcijskem pregledu ugotovil neustrezne organoleptične lastnosti polbele pšenične moke Klasje d.d. zaradi prisotnosti mrtvih insektov. Ker slednje vzbuja odpor pri potrošnikih, je moka ocenjena kot neprimerna za uživanje.
itd.itd...

Potrošnikom, ki so sporno živilo že kupili svetujemo, da v primeru ugotovljene prisotnosti insektov živilo vrnejo trgovcu oz. zavržejo.

Njamy. Za prodajat ni ok ker se nam gravža, za industrijsko uporabo pa je najbrž čisto ok.

Skalabilnost

Skalabilnost (scalability) je beseda ki se zadnja leta pogosto pojavlja na Microsoftovih in Ciscotovih prosojnicah. V zadnjem letu pa jo je na seznamu pametnih besed, za katere ne vemo najbolje kaj pomenijo, zamenjala Web 2.0, prejšnje desetletje pa je bila hipermoderna beseda Paradigma.

Zadnjič pa sem v knjigi 4 hour Workweek našla tako lepo razlago skalabilnosti, da mi je v trenutku postalo kristalno jasno, kaj pomeni ta beseda. Govori o tem, da imaš poslovne procese tako zastavljene, da je vseeno ali prodaš 5 izdelkov na teden ali 10.000 izdelkov na teden, pa zaradi povečanja ne pride do nobenih zastojev.

Trenja na mute

Oni dan sem našla nov način gledanja pogovornih oddaj. Trenja sem gledala z izključenim zvokom. Ducat dečkotov je debatiral o plačah. Prav zanimivo je opazovati kretnje, mimiko, način govora, energijo, potem začneš razmišljati kdo so ti ljudje, kaj so počeli pred 20 leti, ali so se že kaj naveličali svojih služb, od kod jemljejo toliko energije za zagovarjanje svojih stališč ipd...

Volitve

Do volitev tega in onega in raznih referendumov sem vedno dostopala precej racionalno. Poizkušala sem najti skupne točke z njihovimi programi, a zgleda kot da bi imeli popolnoma različne vrednote in prioritete. Podrobno sem analizirala njihove načrte glede gospodarstva, podjetništva, davkov, birokracije. A se s tem področjem niso kaj prida ukvarjali. Zato se običajno odločim, da ne grem na volitve. Ker enostavno ne vem koga bi volila. Pa ne zato, ker se ne morem odločiti med dvema kandidatoma, ampak ker me nobeden ne prepriča. Ok, enkrat sem popustila pritisku okolice in volila po priporočilu familije, pa zadnjič sem iz principa volila za ene, da bi se mogoče kaj spremenilo. Okolica odločitev, da ne grem na volitve ne razume, menijo, da je to neodgovorno in da je bolje voliti nekoga, ki je bolj naš, kot za nikogar. Tu se ne morem strinjati. Meni se zdi da izbira kar enega, zato, da pač volim, ne more biti dobra. In potem poslušam, da če ne volim, dam svoj glas posredno, tistemu, ki ima največ glasov ...

Mislim, da manjka dobrih kandidatov, drugačnih. Mogoče bi morali narediti en razpis za nove, sveže, nestrankarske politike, in kandidate poslati na nekakšno šolanje za potencialne predsedniške kandidate v tujino.

Politiki so kot blagovne znamke. Ko opazujem okolico vidim, da ljudje izbirajo kandidate zelo čustveno. Cele večere po televiziji spremljajo soočenja in navijajo za svojega kandidata. Če blesti, so vsi vzhičeni, če se razkrije kakšna aferica, pa se prepričujejo, da so drugi tudi barabe in to še večje. Ne morejo prehvaliti, kako je nekdo nekoga fajn zatolkel in kaj brihtnega povedal. In kakšen dober golaž so dobili ne nekakšnem srečanju.

Meni bi pri izbiri najbolj pomagala ena razpredelnica, kjer kandidati izrazijo svoje stališče do stvari, ki so pomembne za prihodnost države. Pa ne samo do raznih aferic, ampak res glede vizije o nadaljnem razvoju države in predvidene realizacije svoje vizije. Potem bi samo obkljukali, v čem se strinjamo in če doseže kakšen kandidat 80% odgovorov, ga voliš. Ne glede na to, kakšne lepe učke, oblekce, hobije, zgodovino in retorične spretnosti ima.

Moram pa reči, da sem letos postala alergična na predsedniške kandidate, nikakor se jim ne morem posvetiti, daljinec mi takoj poskoči naprej, ko jih zagledam na ekranu. Tako da ne vem, kako bo letos, ali bom sploh še lahko zbrala toliko energije, da bom pogledala, kdo so ti ljudje in kaj ponujajo.

Službeni avtomobili

Večkrat razmišljam kako odločitve na makro nivoju - na nivoju države ali globalne odločitve, vplivajo na ravnanje posameznika.

Ena je odločitev o tem ali imeti službeni avto ali ne. Že dolgo tega je bil sprejet predlog, da se za privatno uporabo službenega avta plačuje mesečna boniteta v višini x% vrednosti avtomobila. Kakšen je bil namen in kako je to vplivalo na odločitve posameznega podjetnika oz. potencialnega uporabnika službenega vozila v privatne namene? Predvidevam, da je bil namen, da bi se službena vozila uporabljala samo za službene potrebe, in če bi ga kdo uporabljal zasebno, naj plačuje visoko boniteto, ki mu znižuje neto plačo oz. delodajalcu zvišuje strošek njegovega dela.

Posledica: ljudje, ki so se zavedali davčnih posledic, se raje niso odločali za zasebno rabo službenega vozila.

Ampak, kakšne bi bile posledice, če bi se davčno spodbujalo uporabo službenih vozil za zasebne namene? Recimo s tem, da bi se plačevala samo simbolična uporabnina, ali pa celo nič ali pa jim pripada celo kakšna olajšava, saj je avto bolje izkorščen.

Posledica: skoraj vsi ljudje bi uporabljali službena vozila v privatne namene. Ali bi bilo to slabo? Dopoldan bi se uporabljal službeno, popoldan, čez vikende in dopuste pa privat. Vsi avti bi bili polno izkoriščeni, kar bi bilo zelo ekonomično.
Zato skoraj nihče ne bi kupil svojega privat avta. Ali bi bilo to slabo? Namesto nakupa avta bi vlagali v kaj drugega: v nakup parcele, v izgradnjo hiše, v nakup stanovanja, investirali v posel, v vrednostne papirje. Ali bi bilo to tako slabo, če bi skoraj vsak kakšnih 5 mio sit v tem obdobju 15 let investirali raje v kaj drugega kot v še en avto?

Lahko bi bila še ena posledica. Ljudje nepodjetniki bi se pritoževali, ker si podjetniki kupujejo dobre avte in jih uporabljajo še privat in povrh zato dobijo še kakšno dodatno olajšavo. Zakaj pa jih mi, ki nismo podjetniki ne smemo, kako smo prikajšani! Dejmo še mi odpret podjetje - biti podjetnik je tako cool!! Grem takoj k delodajalcu in zahtevam, da delam samostojno kot s.p. ali podjetje. Nočem več biti delavec v delovnem razmerju. In nihče več ne bi želel biti delavec, vsi bi želeli biti podjetniki.

Manki biznis - prvi del - oglasna pošta

Prav srce me boli, kadar mi v nabiralnik dostavijo novo številko glasila Oglasna pošta. Spet bodo vlekli denar od ubogih ljudi v stiski.
V tokratni številki človeški radar Esmeralda ponuja 700 ljudem po 100.000 evrov, ki jih bodo zadeli z igrami na srečo v enem samem mesecu. Brezplačno seveda. Gospod Victor Dorel pa s pomočjo Oraklja Run brezplačno prerokuje. Kar na dveh straneh pa se razteza pričevanje o hujšanju z zeliščnimim sirupom.

Če prav razumem cenik, je cena za celostranski oglas okrog 12.000 evrov za enkratno objavo Glede na promet firm, katerih kapital prihaja iz tujine, pa so stiske slovencev glede denarnih težav in težav z prekomerno telesno težo precej pereče.

Se pa je pred leti glede tovrstnih oglasov izjasnilo Oglaševalsko razsodišče Slovenske oglaševalske zbornice.

Pa tudi Zdravstveni inšpektorat je izdal tole opozorilo in tole sporočilo, s katerim poziva potrošnike, naj tovrstne oglase presojajo z veliko mero razuma, kritičnosti in skepse; medije pa, naj naročila za tovrstne oglase v večji meri presojajo z vidika varstva in zaščite potrošnikov kot zgolj s finančnega vidika.

Zmagovalna poslovna komunikacija

Prav moteče in ponižujoče se mi zdi, ko sem deležna poslovne komunikacije in raznih drugih manipulatorskih pristopov, iz katerih kar kipi znanje iz vsemogočih zmagovalnih teorij , delavnic in seminarjev.

Na primer:
telefonski klic: Dober dan, kličem iz podjetja x, ali bi lahko govoril z Francijem. Hitro sprocesiram, da gospod x iz podjetja x ne more osebno poznati mojega Francija. Zakaj ni rekel da bi rad govoril z gospodom direktorjem ali z gospodom ime in priimek? Hitro razmišljam, najbrž sem kriva jaz, ker ne vem da sta stara kolega iz mladih dni. In prevežem. In se mu predstavi: sem ta in ta iz podjetja x, se še ne poznava, a se lahko čez 1O minut oglasim pri vas, ker se ravno mimo peljem (drugače je lociran par km stran). Seveda, še ena mankibiznijska teorija, kako priti mimo tajnice do direktorja in se hitro zmeniti za en sestanek. V tem primeru tega pristopa res ne bi bilo potrebno uporabiti, saj je bila tema zanimiva in bi se tudi drugače z veseljem pogovorila z njim, tako pa mi je kljubvsemu ostal zoprn priokus.

Haloo, mejte malo filinga.